V katerih državah raste kava?

Za večino morda presenetljivo, vendar kavo goji več kot tretjina vseh držav na svetu. Ta podatek nas verjetno preseneti še posebej zato, ker v Evropi oz tudi bližnji okolici Evrope, kava ne raste. Zato pa jo najdemo v večini držav v tropih, od Srednje in Južne Amerike, Afrike, Azije do Oceanije. Vzrok za to so pogoji, ki jih kava potrebuje za rast. Kava potrebuje letno količino padavin med 1500 in 3000mm. Kava vrste robusta lahko raste na nadmorski višini med 0 in 800m, ter potrebuje povprečno letno temperaturo med 24 in 30 stopinj celzija, medtem ko arabika ponavadi raste na višjih nadmorskih višinah, za njeno rast pa je idealna povprečna letna temperatura med 15 in 24 stopinj celzija.

Največja proizvajalka kave na svetu je Brazilija, ki je največja proizvajalka kave že zadnjih 150 let, letno pa proizvede približno 2,8 milijonov ton kave. Njena dominacija se sicer zmanjšuje, saj je leta 1920 proizvedla kar 80 odstotkov vse svetovne kave, medtem ko je v današnjih časih proizvede približno 35%. Nekoliko manj znan je drugi največji proizvajalec kave, in sicer Vietnam, katermu sledita Kolumbija in Indonezija.

10 držav, ki proizvajajo največje količine kave na svetu, je naslednjih:

  1. Brazilija
  2. Vietnam
  3. Kolumbija
  4. Indonezija
  5. Etiopija
  6. Indija
  7. Honduras
  8. Peru
  9. Uganda
  10. Mehika

Širjenje kave v Evropo

Kava je v Evropo najprej prišla preko Apeninskega polotoka, natančneje skozi živahno trgovsko življenje Beneške republike, ki je iz arabskega sveta severne Afrike in Bližnjega vzhoda pripeljala mnoge izdelke in dobrote, med drugim tudi kavo. Sprva so jo predstavili premožnim meščanom Benetk in jim jo tudi zelo drago zaračunali, kasneje se je začel čudežni črni napitek širiti tudi v druge dele Evrope. Novost pa ni bila povsod sprejeta odprtih rok, veliko je bilo skepticizma in strahu, kave se je prijel vzdevek »grenak Satanov napitek«, cerkveni predstavniki so se zgražali tudi nad dejstvom, da je bila kava priljubljena v muslimanskem svetu. Tudi beneška cerkvena oblast je kavo obsodila, polemike so bile tako razsežne, da je moral posredovati sam papež. Tako je leta 1615 Papež Klement VIII obiskal Benetke in ker vsem pritiskom navkljub, naj kavo obsodi, ni želel tako hitro sprejeti sprejeti odločitve, se je opogumil, da bo kavo tudi sam poskusil. Kava, ki so mu jo pripravili, mu je bila tako všeč, da ji je dal papeško odobritev, češ, da je ta »hudičeva pijača« tako okusna, da bi bilo najbolje ukaniti hudiča z njenim krstom in posvetitvijo. Šele tedaj se je začela kava v Evropi hitreje uveljavljati in je hitro postala center družabnega življenja v večjih mestih.

V naši neposredni bližini je prišlo še do enega zgodovinskega dogodka. V bitki za Dunaj, ki se je odvila leta 1683, so se spopadle cesarske čete Leopolda I, podkrepljene s poljskimi, saškimi in južnonemškimi enotami, pod poveljstvom poljskega kralja Jana III in premagale Osmanske čete pod poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafe. Poraz pa ni prinesel zgolj ponovnega vzpona Avstrije med evropske velesile, poljski častnik ukrajinskega rodu Jerzy Franciszek Kulczycki je v zalogah turške vojske odkril zrnje kave, ustanovil je tudi eno prvih kavarn na Dunaju z imenom »Hiša pod modro steklenico« (Hof zur Blauen Flasche). Kavo so stregli oblečeni v turške noše in oblačila, zraven pa so dodali tudi mleko, česar turki niso poznali, je pa vodilo v širjenje in popularizacijo pitja kave.

Kava je med leti 1600 in 1890 začela nadomeščati druge jutranje pijače ob zajtrku. Še iz rimskih časov je bil razširjen v vino namočen kruh, britanski vojaki so pili čaj z rumom, američani so imeli najraje fermentiran jabolčni mošt (cider), nemci pa so si radi privočili pivsko juho.

Tisti, ki so dan začeli s skodelico kave namesto z alkoholom, so namreč opazili, da so v dan vstopili bolj polni energije in so bili zato bolj produktivni in učinkoviti. V tem obdobju, ko se je kava razširila od pijače najvišjega sloja prebivalcev, do vsesplošno razširjenega napitka, je očitno rešila dotlej v alkoholu se utapljajoči evropski kontinent. Kaj kmalu se je začelo dogajati, da so začeli kavo in njene učinke tudi zlorabljati. Med in po industrijski revoluciji je izkoriščane in slabo plačane delavce v tekstilni industriji včasih pokonci držala samo kava, saj je bila topla in poživljajoča.

Kava se je v tem času razširila tudi v Novi svet, v Ameriko.

Izvor kave

Kava izvira iz Afrike, legenda pravi, da prihaje iz Etiopije. V devetem stoletju naj bi kozji pastir Kaldi prvi opazil lastnosti in potencial kavnih zrn. Čreda njegovi koz se je pasla z rdečim zrnjem iz nekega grma, nakar so živali postale živahnejše, pa tudi ponoči niso zaspale. Zaradi radovednosti naj bi tudi pastir skupaj s svojo ženo prežvečil nekaj kavnih zrn. Po tem, ko sta poživitev doživela tudi sama, naj bi pastir Kaldi svoje odkritje navdušeno predstavil islamskim menihom v lokalnem samostanu. Menihi naj bi mu verjeli, zato so skuhali nekaj kavnih zrn, končni rezultat pa je bil slab. Nad odkritjem niso bili navdušeni, verjeli so, da gre za hudičevo delo, zato so zrnje odvrgli na ognjišče, kjer naj bi zgorelo. Na veliko presenečenje vseh prisotnih pa je tedaj iz kurišča začelo prijetno dišati. Pražene jagode kave naj bi menihi takoj odstranili iz žerjavice, očistili in dodali v vrelo vodo, kar je sledilo v prvo skodelico kave na svetu.

Ta legenda najverjetneje ni pristna, saj se v pisni obliki ni pojavila vse do leta 1671. Povezujejo jo s profesorjem orientalskih jezikov Antoinom Faust Naironom, ki se je kot en prvih avtorjev na svetu posvetil kavi. Kljub vsemu je legenda ostala, ime Kaldi pa je še danes popularno v svetu kavne industrije.

Druga legenda pravi, da je kavo odkril Omar, znani terapevt iz pristanišča Moka v Jemnu. Zaradi svojih izjemnih zdravilnih sposobnosti je prišel v navzkrižje z oblastjo, zaradi česar je bil prisiljen v selitev iz mesta, izgnan je bil v puščavo. Zavetišče si je uredil v jami, večjo težavo pa mu je predstavljala lakota. Nekega dne naj bi zagledal grm poln rdečih plodov, za kar je bil prepričan, da je božje znamenje. Huda lakota ga je prisilila, da je začel jesti surovo zrnje, ki pa mu zaradi izjemno grenkega okusa ni bilo všeč. Odločil se je, da ga bo skuhal v vodi, zaradi česar pa se zrnje ni omehčalo, zato je zgolj spil tekočino. Nenadoma je opazil povečanje moči in energije, ki je trajalo kar nekaj dni zapored. Tako pripravljeno tekočino je ponudil tudi svojim pacientom iz Moke, ki so mu sledili v puščavo, saj so rabili zdravstveno pomoč. Ker so se po zavžitju zdravilnega napitka vsi počutili bolje, nekateri naj bi celo ozdraveli, se je glas o njegovem čudežnem zdravilu razširil po celotni državi. Vladar je bil prisiljen Omarja prositi naj se vrne v Moko, kjer so ga verske oblasti razglasile za svetnika. Rastlina in napitek sta bila odtlej v čast temu dogodku poimenovana Moka.

Težko je dokazati iz katerega dela Afrike točno izvira kava kot avtohtona rastlina. Večina študij kaže, da najverjetneje izvira iz Etiopije, od koder se je kasneje preko Jemna in Arabskega polotoka razširila tudi v druge dele sveta. Najzgodnejši dokazi o pitju kave segajo v Jemen v sredino 15. stoletja. V arabskem svetu so kavno zrnje najprej začeli pražiti in kuhati na podoben način, kot to počnemo še danes. Do 16. stoletja je kava dosegla Bližnji vzhod, Turčijo, in severno Afriko, od koder se je razširila tudi na Apeninski polotok.